Ob precejšnji skrbi za telo in duševnost ljudje radi pozabljamo na duha.

Danes se čedalje bolj zavedamo, da je človek psihosomatsko bitje, da torej to, kar se dogaja v človekovi duševnosti, vpliva na telo (bolečine v želodcu so na primer lahko posledica stresa), in obrnjeno, tudi dogajanje v telesu odzvanja v naši duševnosti (če nas boli zob, to vpliva na razpoloženje). Ob precejšnji skrbi za telo in duševnost pa radi pozabljamo na duha, čeprav so ga za eno izmed treh poglavitnih razsežnosti človeka imeli že cerkveni očetje.

Duh – ali z drugo besedo duša – je tisto, kar je v nas najbolj osebnega, prostorje svobode, sprejemanja odločitev, odnosa z Bogom, presežnega. Je dom Svetega Duha, ki je kakor »duša naše duše«. Zanimivo pa je, da ne izgubljamo izpred oči le človekovih globin, pozabljamo tudi na Duha, tretjo osebo Svete Trojice, čeprav ima ta povsem enako dostojanstvo kot Oče in Sin. Še dobro, bi lahko rekli, da ima vsaj enkrat na leto, binkoštih, »svoj« praz...