Birmanki
Ne vem, kdaj je nebeški Oče zrahljal zemljo tvojega srca.
Ne vem, kdaj je Sin Sejalec natrosil vanjo semena.
Ne vem, kdaj jo je pognojil Duh Ljubezni.
Vidim le zeleno preprogo, ki je vzklila iz nje.
Vidim le rosne kapljice, ki so vpletene vanjo kot biseri,
in slišim šelestenje njenih trav.

Rada sedim v svežem zelenju
in si v jutranji rosi umivam obraz.

Včasih me postane strah.
Morda se bodo kdaj zbrali črni oblaki.
Morda bodo kdaj privreščale črne vrane.
Morda bodo pritopotali črni škornji.
Takrat se bom kot preplašena ptica zaganjala sem in tja
in poskušala s svojimi krili zavarovati posejano njivo.
Vem, da ne bom zmogla sama.
Nikakor ne bom zmogla sama.

O, vsemogočni Oče, ohrani mlado setev.
O, Sin Odrešenik, zalij jo s svojo krvjo.
O, Duh Tolažnik, prepoji jo s svojo ustvarjalno močjo,
da se bo nekoč na tej zemlji
ponosno pozibavalo zlato klasje
in bo njegova žetev...