Človek zaradi občutka odvečnosti zelo težko živi.

Stara gospa vedno znova toži: »Vsem sem odveč.« Zaradi tega občutka, da je vsem odveč, zelo težko živi. Ko malo bolj poslušam ljudi okrog sebe, lahko vidim, da takšnih ljudi, ki se jim zdi, da so vsem odveč, sploh ni tako malo. Najdemo jih med starimi in mladimi, med izobraženimi in neizobraženimi, vsepovsod. Ne vem sicer, kako je s tem v drugih kulturah, na primer med raznimi afriškimi plemeni ali kod drugod. V zahodni kulturi bomo to vsekakor lahko našli skoraj povsod. Odvisno od posameznika.

Ko rečeš, da si drugim odveč, je kakor, da bi rekel, da te drugi ne sprejemajo, da so tako rekoč oni krivi, da gre tebi tako slabo. Pa je to sploh res? Morda pa je človek samemu sebi odveč in problem ni v drugih, ampak v človeku samem? Mislim, da gre bolj za to drugo. Premalo znamo spoštovati sebe, gojiti neko zdravo samozavest in se zavedati svoje vrednosti. Ta ni toliko odvisna od številnih zunanjih stvari, od premoženja, i...