Iz raziskav vzhodnih držav izhaja, da tudi verni nimamo razvitega solidarnostnega čuta.

Platon je Protagori v usta položil besede: »... tako je nujno, da je vsakdo vsaj na neki način udeležen v pravičnosti, ali pa ne sodi med ljudi.« Se pravi, med ljudmi naj bi bilo vsaj malo čuta za pravičnost, kdor ga (več) nima, ne spada v človeško skupnost. Zdi se, da individualizem kot odziv na preteklo vpetost človeka v naravo in družbo, v religijo in politične sisteme ne pozna več nobene pravičnosti. Vsakdo meni, da naj bi imel (svojo) pravico, ki naj bi si jo izboril na sebi primeren, bolj ali manj uspešen, tudi nasilen in z ustreznimi osebnimi ali družbenimi komolci podprt način. Tako se vsak bori le za svoje pravice, nikogar pa več ni, ki bi jih delil oziroma zagotavljal, saj so celo vodilni v družbi, ki imajo po službi dolžnost, da delijo pravičnost, zatajili in se pokvarili, tj. vladarji, starši, predstojniki v družbi in Cerkvi, gospodarsko-finančni voditelji. Pri pra...