Za današnji čas je značilno, da se močno izgublja upanje, krepost, ki nam daje pogum in optimizem.

Ob uveljavljajoči se miselnosti, da ni nedotakljivih vrednot in absolutne resnice, postajamo na neki način podobni potepuhu, ki gre zdaj v eno, zdaj v drugo smer, medtem ko popotnik dobro ve, kam hoče priti. Upanje mu daje vztrajnost in stanovitnost, ki zagotavljata zmago.

V šolah marsikje učijo, da je francoska revolucija (1789–1793) z načeli svoboda, enakost, bratstvo postavila temelje sodobni demokratični Evropi. Posebno vprašanje pa je, kaj vse se pod temi lepimi gesli v resnici skriva, in ni težko uganiti, katere ideologije so črpale iz njih. Naloga resnične kulture je vrniti tem pojmom dragoceno vsebino, ki jim pripada.

Poljski filozof Kolakowski pravi, da je Marcuse kot duhovni vodja »revolucije 1968« obljubljal civilizacijo, v kateri bodo primitivni nagoni postali politična vrednota. Ko se je to končno zgodilo, predstavnike pravne države bolj zanimajo...