V petek, 27. maja, bomo prvič praznovali god blaženega Alojzija Grozdeta.

Mučenec bo slovesno sprejet v koledar. Tako bo simbolično spet vstopil v čas, v naš delavnik, v sedanji utrip našega »padlega sveta«.

Po beatifikaciji je bilo že veliko napisanega o njem. Predstavljen nam je bil kot človek vere, upanja in evangeljskih blagrov, kot domoljub in zaveden Slovenec, kot ljubitelj lepote in razvijajoči se talent besede. Dejstvo, da imamo Slovenci, poleg Slomška, še enega rojaka, ki ga je doletela čast oltarja, nas upravičeno navdaja s ponosom in veseljem. A ko ga povzdigujemo, ne smemo podleči nevarnosti, da ga odtujimo naši resničnosti, ki je, kot vemo, še kako prozaična in grešna. V tej sivini potrebujemo svetnika, ki nam je blizu. Človeškega, našega. Svetnika, iz mesa in kosti. Srečati bi ga morali na ulicah v Šentvidu kot krepkega fanta, veselega in po dijaško živahnega. Kot družabnega mladeniča z močnimi prijateljskimi vezmi, kot odličnega pevca, tudi kot...