Nezadovoljstvo je tako zakoreninjeno v nekaterih ljudeh, da ne znajo drugega kot biti nezadovoljni.

Kolegica mi je pripovedovala o bolnici, stari okrog šestdeset let ali nekaj več, ki se je oglasila pri njej v ambulanti, ker ne more hoditi. Ta gospa je prav lepo prikorakala v ambulanto in prav nič ni kazalo, da bi imela kakršnekoli težave pri hoji. Zato jo je vprašala, kako naj to razume, da ne more hoditi, saj čisto normalno hodi. »No, ja, takole že, ampak več kot deset kilometrov ne morem narediti. Gledam druge, koliko hodijo, jaz toliko ne morem,« je odgovorila. Potem sta se pogovarjali in kolegica ji je želela povedati, da sploh ni tako hudo in naj kdaj pomisli na tiste, ki res ne morejo hoditi. Gospa je vztrajala pri svojem in ves čas ponavljala, da je težko, ker ne more hoditi.

Ko sem to pripovedovala še nekaterim drugim kolegicam in kolegom, so mi mnogi rekli, da se jim je kaj podobnega večkrat dogajalo. Ljudje so se primerjali z drugimi in si želeli, da bi...