Za kosilo smo se z družbo pred kratkim ustavili v prijetni restavraciji pri nekem slovenskem športnem letališču. Natakarica nam je hitro prinesla več izvodov jedilnega lista v ličnih usnjenih mapah in nam dala čas za pregledovanje ponudbe in odločanje, kaj bomo naročili. Pri tem smo najprej ugotovili, da lahko izbiramo med dvema jezikoma italijanščino ali francoščino. Ko se je natakarica vrnila k naši mizi, smo ji po slovensko povedali, kaj bi jedli, in ko si je to lepo zapisovala, me je jezik tako zasrbel, da sem jo moral vprašati, zakaj nimajo jedilnega lista (tudi) v slovenščini. V zadregi mi je zagotovila, da ga seveda imajo in da ga lahko takoj prinese, ter se opravičila, ker je poprej v naglici zagrabila nekaj map z vrha kupa in nam jih prinesla, ne da bi bila posebej pogledala, katere jezikovne različice se skrivajo med usnjenimi platnicami. Opravičilo se mi je zdelo primerno in zadostno, zato sem rekel, da ji zdaj ni treba hoditi še po mapo z različico v slovenščini, saj smo...