Na velikonočni ponedeljek, 25. aprila, sva se Helena in Franc Štefanič v »Emavs« odpravila na Poljsko. Do Gdanska sva priletela z letalom, nato pa krenila na jug proti Varšavi, kjer sva 1. maja sredi mesta na velikem platnu spremljala beatifikacijo papeža Janeza Pavla II.

Bilo je ganljivo, saj Poljaki neizmerno častijo »svojega« papeža. Njegov kip, freska ali slika je v vsaki cerkvi ali pred njo. V Čenstohovi, kraju Marije, kraljice Poljske, katere praznik je bil 3. maja, sva občudovala zaupanje poljske mladine do božje Matere. V Niepokalanovu, mestu Brezmadežne, sva se »srečala« s svetnikom Maksimilijanom Kolbejem, velikim Marijinim častilcem in človekom, ki je v Auschwitzu daroval svoje življenje za drugega. S spoštovanjem in tesnobo sva čez nekaj dni hodila po tem kraju »smrti«. V Kolbejevi celici sva priporočila vse trpeče usmiljenemu Jezusu in svetnici Favstini Kowalski, glasnici božjega usmiljenja v 20. stoletju, pokopani v Krakovu. V tem mestu sva po tisoč kilometri...