»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga, tudi vame verujte!« (Jn 14,1).

Sprašujem se, kakšno vznemirjenje je imel Jezus v mislih, ko je svojim ljubim učencem zapustil svoj nasvet z besedami: »Vaše srce naj se ne vznemirja«?

Prav gotovo se je vsakega dotaknil tam, kjer je potreboval, in tako se je zgodilo tudi z menoj.

Pred tedni sem se v mislih jezila na duhovnika – nič kaj božji se mi ni zdel. In ko so bile moje misli najbolj v plamenih, ko sem najbolj obsojala, sem ob prebiranju knjige Pot naletela na misel: »Duhovnik – kdorkoli je že – je vedno drugi Kristus.« Takoj sem se vznemirila. V duhu sem pokleknila pred resnico, s katere mi je prebrana misel pobrisala prah. Bilo mi je žal, da sem spet podlegla grehu, a hkrati tudi hvaležna Bogu, da me je po pisni besedi ustavil, se me dotaknil in naravnal na pravo pot.

Pred dnevi sem nekaj ur preživela z gospo, s katero se nikoli prej nisva srečali. Kmalu me je vprašala, ali sem tista R...