Spet je mesec maj in jutri bom, tako kot pred petnajstimi leti skupaj s Sandijem, z otroki nabirala šmarnice.

Bilo je dan po nepozabnem papeževem obisku v Mariboru, ko sva se odpravila plezat v Rotewand v bližnjo Avstrijo. Najino polletno druženje je dobivalo nove razsežnosti, čutila sva, da postajava drug drugemu več kot le soplezalca in prijatelja. Tistega dne so nama na sestopu iz smeri opojno zadišale šmarnice, ki sva jih kaj hitro odkrila za bližnjim grmičevjem.

Imela sva podoben pogled na svet, na vzgojo, enake vrednote, oba sva bila verna, družile so naju gore. Kmalu sva si izpovedala ljubezen in z roko v roki sva od ptujskogorske Marije (kjer sva se čez dve leti tudi poročila) odkorakala v osrčje Julijskih Alp, kjer sva napajala svoji duši in načrtovala najino skupno prihodnost.

Da želiva imeti vsaj tri otroke, je bilo obema popolnoma jasno. V rani mladosti sem se videla kot mamico štirih otrok ob ljubečem možu, ki ga zdaj, hvala Bogu, imam. Ko sva...