»Po mojem je že čas, da revolucija prenese dobronamerno kritiko,« je leta 1959 rekel Vidmar Kocbeku, čeprav je iz Kardeljevega kabineta v Beogradu dišalo po prepovedi izdaje njegove »Listine«. Po sedemdesetih je menda čas, da revolucija prenese ne dobronamerno, ampak objektivno kritiko. Na primer v zadevi umora študenta, za katoliški svet danes blaženega Alojzija Grozdeta.

Dobronamerna kritika bi bila, če bi iskali vzroke za umor v takšnem ali drugačnem nagibu, ki ne bi bil v zvezi z revolucijo (družinski, premoženjski, ljubezenski spor). Takšnega nagiba ni nihče niti iskal. Preveč je evidenten politično-nazorski nagib. Grozde je bil nadvse zaveden član nedvomno protikomunistične, a duhovno usmerjene Katoliške akcije, ki ji voditelj profesor Tomc vojaške angažiranosti tudi ni dovolil. Partizanstvo pa je bilo ideološko, organizacijsko in kadrovsko popolnoma v rokah takrat še Stalinove Komunistične partije Slovenije. Ta je poleg družbene revolucije imela v načrtu tudi odp...