Bogata zakonca, prevzeta nad tem, kar sta videla: kako lepo in pobožno Janez ministrira pri sveti maši, sta mu omogočila šolanje v Genovi in izobrazbo, ki bi jo sicer težko dosegel.

Kasneje se je zanj zavzel tudi njegov stric, kanonik v cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. Kljub hudi bolezni, imel je epilepsijo, se mu je izpolnila srčna želja, da je postal duhovnik. Že od začetka svoje duhovniške službe je skrbel za najbolj uboge in potrebne. Vsak dan je po petkrat ali šestkrat pridigal po cerkvah, kapelah, samostanih, bolnišnicah in ječah. Delal je v zavetišču za brezdomce, sam ustanovil zavetišče za uboga dekleta in žene ter s posebno ljubeznijo skrbel za jetnike in bolnike. Nešteto bolnikov je pripravil do tega, da so opravili dobro spoved in spravljeni z Bogom umrli. Ko je prevzel kanonikat pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske, se je prej prazna cerkev hitro napolnila. Ure in ure je vsak dan presedel v spovednici, saj je postal iskan in spoštovan spovednik. Zaradi neutru...