Osrednji lik bogoslužja četrte velikonočne nedelje je dobri pastir. Ustreza podobi Boga, ki na poti iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo hodi pred svojim ljudstvom. Podoba je preprosta, umirjena, a tudi skrivnostna.

Da bi jo bolje doumela, si pomagajva z besedami iz Petrovega pisma: »Je pa pred Bogom hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost« (1 Pt 2,20). Kristus je zgled za to. Če delava kakor Kristus, je to pred Bogom hvalevredno. Samo delati dobro torej ni dovolj. Dobro mora biti storjeno tako, da je pred Bogom hvalevredno. To pa je takrat, ko svoje trpljenje, še posebno, kadar trpiva zato, ker sva delala dobro, potrpežljivo prenašava. Potrpežljivost ni sad najine velikodušnosti, ampak vere v vstalega Gospoda, po katerem sva hrepenela in ga srečala.

V prvem berilu nama je bilo rečeno, da je obljuba za nas. Katera obljuba? Očetova obljuba, da nam bo dal svojega Sina in omogočil živeti iz Svetega Duha. Obljuba življenja v izobilju....