Prijateljica, približno mojih let, ki se je pred dobrim letom upokojila, mi je malo ogorčena pripovedovala, da ji želi hčerka predpisovati, kako naj v pokoju preživlja svoj čas. »Mama, sedaj moraš uživati, si čim več privoščiti, potovati, česar prej nisi mogla, in …« Hčerka ji je naštevala še kup stvari, ki naj bi se jih sedaj, ko je v pokoju, lotila.

Mama pa je razmišljala čisto drugače. Ne potrebuje hčerinih nasvetov, njenih navodil, kaj naj počne. Sama si bo uredila svoje življenje tako, kot čuti, da je zanjo najbolje. Čim bolj zavestno poskuša stopati v zadnje obdobje svojega življenja. Ne ve, koliko časa bo trajalo, morda tudi še zelo dolgo. Zdaj ima čas, da veliko razmišlja, bere, hodi na sprehod v bližnjo naravo. Pravi, da uživa vsak dan posebej, da ji je lepo, ker ima čas. Nikoli ji ni dolgčas, vedno znova jo poiščejo prijatelji in znanci. Radi se pogovarjajo z njo, pa tudi ona je vseh teh obiskov vesela. Nič posebn...