Hodim po stopnicah, skoraj vlečem kovček oziroma grem prav postrani, da ga lahko nesem. »Zakaj rabim vse to?? Naslednjič bo gotovo manj stvari v njem!« se jezim sama nase. Precej znani stavki popotnikov :) Strah me je bilo, da bi me zeblo, saj je ruska zima znana po mrazu. Na koncu zares nisem rabila samo flisa, ker ravno takrat ni bilo pravega mraza, za nekatere domačine je bilo pri -2 °C prav toplo.

Kar naenkrat se ob meni pojavi moški in mi nekaj reče. Seveda ga ne razumem, ker je moja ruščina bolj polomljena. In že nese moj kovček po stopnicah. Ko je govoril, se mi je dozdevalo, da mi je najbrž rekel, da mi bo pomagal, mogoče me je celo vprašal, ne vem. Ampak še preden mi je uspelo odpreti usta, je bil kovček v njegovih rokah že tri stopnice naprej. Niti tega se ne spomnim, kdaj sem spustila kovček in kdaj ga je prijel on, tako hitro se j...