Pri svojem delu v bolnišnici mi nikoli ni bilo treba razmišljati, kako bom oblečena v službi. Vedno sem bila v belem, in to je bilo zelo preprosto. Pravzaprav se šele zdaj za nazaj zavedam, koliko sitnosti mi je bilo prihranjenih. Poslušam ženske, ki delajo na raznih javnih mestih ali v pisarnah, kjer imajo stik samo s sodelavci in sodelavkami, pa je še kako pomembno, kako so oblečene. Dva dni zapored ne morejo imeti iste obleke. Vedno kaj novega, vedno malo drugače. Pravijo, da si ne bi mogle privoščiti, da bi hodile v isti obleki. Sama to težko presojam, ker se mi ni bilo treba nikoli ravnati po tem.

Pogosto pa se sprašujem, ali bi vendarle imela pogum, da se ne bi ravnala po tem, kar drugi pričakujejo. Zame je pomembno, da nisi umazan in strgan. Vse ostalo pa naj bo prepuščeno vsakemu posamezniku. Če nekdo v sebi čuti nujno željo, da mora biti vsak dan drugače oblečen, naj bo. Ne sme pa to biti nikoli prisila in norma za vs...