Večna Mati!

Isti napev uspavanke kakor ob zibeli
slišim vsak večer
in isti šepet tvojega pozdrava me prebudi
v vsako mlado jutro.
Povsod in v vsem te odkrivam:
v vetru začutim tvojo dlan,
v žarku me pomiri tvoj poljub,
v utrip narave je izlito
radostno bitje tvojega srca.
Povsod se srečujeva:
v darovanju in bolečini,
v objemu in odsotnosti,
vsa se izročaš za sleherno rojstvo
in bediš nad umiranjem semen;
kot svečenica si, ki daješ vodi skrivnostno moč
in s svojo vero držiš sonce nad obzorjem.
Tvoj »Zgodi se!« nam odpira izvire milosti,
tvoj slavospev daje poguma obteženim
in nam dolbe struge v oceane večnosti,
da se ne bi ustavili v času
in ne izgubili v prostoru.
Ti si obsenčena z našo bolečino,
kakor si bila nekdaj s Svetim Duhom,
ti nosiš upanje za nas,
kakor si nekdaj nosila Jezusa,
ti si posredovalka za naše gostije,
...