Katarino so najprej vzgajali na dvoru vojvode Nikolaja III. v Ferrari, kjer je bila družabnica njegove hčere Margarete. Po očetovi smrti pa je, komaj petnajstletna, prostovoljno zapustila dvor in stopila v družbo tretjerednic. Tu je sprva doživljala hude notranje preizkušnje, trpljenje in boje ter ob tem zorela v osebo, ki je znala razločevati med dobrimi in slabimi navdihi. Njeni notranji boji so prenehali, ko je družba prestopila h klarisam. Tu je od začetka prevzemala čisto navadna opravila, bila je pekarica in vratarica, kasneje pa so ji zaupali službo voditeljice novink. Bila je resnično vsestransko nadarjena, znala je prijeti za vsako delo in okoli sebe širiti pravega duha veselega služenja Bogu. Svojo poglavitno življenjsko nalogo pa je izpolnila, ko je v rodnem mestu Bologni ustanovila samostan in ga vodila do smrti. Pravijo, da je v obraz nenavadno hitro ostarela; umrla je pri 48 letih. Pokopali so jo brez krste, nanjo pa so p...