Ob ogledu filma Božji možje (v Kinodvoru še do 12. maja)

Zgodbo o samostanu Tibhirine v Alžiriji in usodi njegovih prebivalcev, francoskih trapistov, sem prvič slišal jeseni 2004. Ko smo na obrobju Pariza opravljali duhovne vaje v tišini, smo med kosili in večerjami (da bi udarjanje žlic in vilic ob porcelan krožnikov ne bilo preveč moteče) poslušali branje iz knjige, ne poznam naslova, ki je opisovala zgodbo predvsem z vidika dopisovanja predstojnika skupnosti, Christiana de Chergeja, z različnimi sorodniki, prijatelji in znanci. Takrat me je nagovorila predvsem jasnost, ki je sevala iz njegovih pisem glede tega, da je njegovo mesto prav v tem samostanu in tem času – ne glede na morebitne zunanje grožnje ali nevarnosti!

Vest, da so po tragičnih dogodkih iz leta 1996 posneli film, me je navdala z zanimanjem: bo vtis po ogledu filma podobno močan in navdihujoč, kot je bil ob poslušanju branja iz omenjene knjige?

Film je prekosil...