»Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« Mislim, da to priznanje najbolj nazorno pokaže, kaj sta doživela emavška učenca. To, kar sta doživela, doživljava lahko tudi midva pri vsaki maši. Toda kako bova prepoznala Jezusovo resnično navzočnost med nama, če se najino srce ne vname ob poslušanju njegove besede? On je zdaj tukaj s teboj in z menoj. Kako se bova povezala z njim, če ob njegovi besedi ostajava hladna in brezbrižna? Kako naj zajameva iz njegovega Duha in kako naj postajava eno telo in ena duša, če najino srce ob njegovi besedi ne zagori?

Poglejva, kaj se je dogajalo s srcem in očmi emavških učencev. Iz Jeruzalema sta odhajala vsa žalostna. Njune oči niso bile sposobne prepoznati Gospoda, ki je vso pot hodil z njima. Jezus jima pravi, da sta nespametna in počasna v srcu za verovanje, zato imata zaprte oči in ne vidita. Potrpežljivo jima razlaga Sveto pismo. Doživita, da jima ga v srcu odpre. Šele tedaj se jima odprejo tudi oč...