»Preživite v spoštljivem strahu čas svojega bivanja v tujini« (1 Pet 1,17).

Kar zmrazi me misel, ki jo izreče prvi papež, ko pravi, da me je iz praznega življenja »odkupila dragocena kri Kristusa«.

In kaj je pri tem tako strašnega, se takoj vprašam? Odgovora, ki v meni hrumi kot orkan, ne morem utišati ali preslišati: »bivam v tujini«. Naenkrat se bolj kot kdajkoli prej zavem, da sem se v tujini zelo »udomačil« – sprejel sem jo za svojo in sem pozabil, kakšna je moja prava domovina, pozabil, da sem državljan nebeškega kraljestva, da je moj Oče kralj, jaz pa princ, da so vsi, ki vanj verujejo (Ef 2,13–19) princi in princese, »sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« in »sodediči Kristusovi« (Rim 8,17). Da, pozabil sem, kakšna je moja prava domovina, kakšen je moj Oče, moj Kralj, Kralj moje prave domovine, kakšno je tam življenje, kakšni so odnosi, kakšna sta red in zakonodaja, kakšen je parlament … Pozabil sem, da tam vlada zakon ljubezni in življenja, da tam n...