Nekaj osebnih spominov na brata p. Angelika in p. Romana Tominca

Pogovor s p. S. Kranjcem v Družini št. 14 je tema, ki smo jo mnogi člani slovenske Cerkve, posebej tisti, ki so oba brata poznali, pogrešali. Zato smo toliko bolj hvaležni za objavljeni članek. Vsa leta naše samostojnosti, med katero bi bilo mogoče pisati tudi o teh dveh duhovnikih in njunih zaslugah za slovensko Cerkev, sta bila njuno življenje in delo zavita v nerazumljiv molk. Dovolite, da napisanemu dodam nekaj osebnih spominov nanju, saj sta orala ledino, ki do danes, žal, še vedno ni zorana do konca …

Starejšega brata, p. Angelika, sem doživljala posredno, saj sem bila v vojnih in povojnih letih še otrok. Kot štajerski begunci smo živeli pri maminih starših za Bežigradom. Moj dedek je bil socialdemokratsko usmerjen. Bil je pristno veren in socialno čuteč poštenjak, ki se je po propadu Avstro-Ogrske in po rapalski pogodbi odločil, da se z družino izseli iz rodne Goriške v Jugoslavijo.