»Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni …« (Jn 20,23)

Ne dvomim v to, da je Bog usmiljen z nami. Dopušča mnoge neumnosti, napake in stranpoti, ki jih delamo ljudje. In jih večkrat celo želimo pripisati njegovi (božji) volji. Vedno znova slišim vprašanja: »Zakaj so vojne na svetu? Zakaj je toliko revnih? Zakaj nedolžni trpijo?« Slišal sem tudi že odgovore na ta vprašanja, tudi takšne, da je to božji načrt oz. božja volja.

Rekel bi, da Bog more biti resnično usmiljen, da dopušča, da se imenujemo njegovi otroci in sam prevzema vlogo dežurnega krivca za vse slabo, kar se dogaja na svetu. Pri tem dopušča celo našo pozabljivost, da imamo svobodno voljo.

Imenujem se kristjan, lahko se pohvalim s tem, kolikokrat sem bil pri sveti maši, koliko molitev so že izrekla moja usta … Ampak mislim, da še nisem v polnosti dojel ene pomembnejših lastnosti Boga.

Usmiljenja, ki prihaja iz ljubezni. Lahko bi se primerjal z apostolom Tomažem, saj imam na zalogi...