Pokojni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar (1920–2007) je imel lepo navado, da se je vsakemu človeku, s katerim se je srečal, predstavil z imenom in priimkom. Ko je ob neki priložnosti obiskal Dom starejših občanov na Vrhniki, se je z mnogimi oskrbovanci rokoval. Med drugimi je pozdravil tudi starejšo gospo in se predstavil: »Jaz sem Šuštar.« Ona pa veselo nazaj: »Jaz sem pa mojškra!«

Po končani birmi, ki jo je imel nadškof Šuštar na Dolenjskem, so birmanci skupaj s sorodniki odšli na slovesno kosilo. Stara mama nekega birmanca bi rada videla, da bi si vnuk dobro zapomnil dan birme in tudi birmovalca. »Kdo te je birmal?« ga je pri kosilu vsa navdušena spraševala svojega vnuka. »En šuštar,« ji je že malo naveličano odgovoril vnuk.

V družbi duhovnikov je eden začel tarnati nad svojimi vedno bolj očitnimi znaki staranja. »Kaj pa hočeš,« ga je skušal potolažiti nadškof. »Staranje je edina pot, s...