»V teminah življenja se nam na tem svetu prižigajo mnoge luči, jasne in motne, resnične in lažne. Prižigajo se in ugašajo. Vsaka traja svoj čas. A Božja ljubezen, ki je zažarela v vsej svoji moči na velikonočno jutro, edina ostaja in bo trajala vekomaj,« je v velikonočni pridigi dejal ljubljanski nadškof Anton Stres.

Po naših cerkvah smo očiščenih src spremljali, kako ob prižiganju velikonočne sveče »tema izginja in resnična luč že sveti,« kakor je zapisal apostol Janez. Velikonočno svečo, ki predstavlja Kristusa, duhovnik prižge ob kresu, blagoslovljenem ognju. Sveča je okrašena s križem, znamenjem odrešenja, ter grškima črkama alfo in omego, ki naznanjata, da je Kristus prvi in poslednji. V svečo je vtisnjenih tudi pet kadilnih zrn, ki so znamenja Kristusovih ran. Trenutek, ko duhovnik prižge velikonočno svečo s pretresljivim vzklikom: »Kristusova luč«, razblinja dvome, a zastavlja tudi vprašanja.

Vero v b...