Že večkrat smo v tej kolumni opozarjali in svarili pred razkrojem države, ki smo mu priče v zadnjih nekaj več kot dveh letih.

Država stagnira in naglo nazaduje, vlada in drugi dejavniki moči na položajih, ki so zadolženi za njeno vodstvo, pa neodgovorno gledajo drugam, kot da se jih to ne tiče.

V zadnjih dneh je bila iz različnih virov ponujena misel o novem družbenem soglasju, kar je osvežujoče. Današnji slovenski trenutek je tako vznemirjujoč, da je že beseda, ki govori o dialogu, razveseljiva, ker vabi k treznemu skupnemu razmisleku vseh vpletenih in odgovornih, da se odpravi nezdravo stanje.

A, žal, niso vsi viri, ki to spodbujajo, enako plemeniti, saj so med njimi preveč znane in obrabljene figure, ki tudi ob tej priložnosti modrujejo in nam govorijo o »novih paradigmah«, o »družbenem konsenzu« in o »trenutku resnice, kako do nove družbene pogodbe«.

Družbeni dogovor je nekaj implicitnega, kar predpostavlja zaupanje v vodstvo. Gre za politi...