Velika noč je jedro leta, praznik praznikov (v tolikšni meri, da vsakega sedmega dne, v nedeljo, praznujemo spomin nanjo). Toda zakaj je potem niti približno ne moremo, celo verni, primerjati z božičem? Ne po množici voščil, ne po darovih, ne po okrasju (niti po reklamah: na svoj način izrazih, če in koliko še njihovo ponavljanje ljudje sploh pričakujejo ter nakazujejo željo po »praznovanju«, torej po zapravljanju).

Morda zato, ker ima božič, čeprav z vsem bliščem, svoje častno mesto tudi v pokrščanski družbi s »skupnimi vrednotami«, ob tistih vzvišenih (in neškodljivih) občutjih, za katere si je moč slepiti, da z njimi vsi soglašamo. To je ob sentimentalni ideji o družini, igrački ob otroku, toplini in razsvetljenem domu v nasprotju z zunanjim hladom in temo, oddaljenega spomina na otroštvo, polne mize … Kaj pa je pravzaprav božič? Preprosta in večna pripoved o otroku, ki se rodi. Luč vere, ki vstane...