Pripovedovali so mi o dvainosemdesetletnem gospodu, ki ga ne poznam in tudi ne vem, kje živi. Sem pa prepričana, da ni tako malo ljudi, ki so mu podobni in imajo enake težave. Žena pravi, da res ne ve, kako bi ga potolažila, kako bi ji uspelo, da bi živel malo bolj zadovoljno. Pravi, da je z njim vedno teže.

Kaj se pravzaprav dogaja? Oba sta vdovca in je to zanju sedaj drugi zakon. Poročena sta že kakšnih petnajst let, ki sta jih prav lepo preživela in sta za to tudi hvaležna. V zadnjem letu pa se pri možu pojavlja vedno hujši strah pred smrtjo. Tako zelo se boji, da nikoli ni pripravljen biti sam, kaj šele, da bi spal sam v sobi. Žena ga skuša tolažiti, mu dopoveduje vse mogoče, pa nič ne pomaga. Strah je tu. In strah je zelo huda stvar. Poleg tega je to strah pred nečim, kar se bo prav gotovo zgodilo. Nič ne pomaga reči, da ne bo umrl. Najbolj gotovo je to, da enkrat bo umrl. Torej ga je treba tolažiti kako drugače.

Ne...