Vsi se še spominjamo nesreče, ki se je zgodila konec lanskega leta na dolenjski avtocesti. Osemintrideset avtomobilov je v gosti megli naletelo drug na drugega, na kraju nesreče sta umrla dva človeka, potem še eden, čez dvajset je bilo ranjenih, nekaj huje. Vsak od nas bi se lahko znašel med temi avtomobili, če bi se takrat vozil po dolenjki. Sama sem se že neštetokrat vozila po tistem koščku avtoceste. V najrazličnejšem vremenu. Zdaj lahko rečem samo: »Hvala Bogu, da me takrat ni bilo tam.«

Navadno slišimo ljudi ob najrazličnejših nesrečah govoriti: »Le zakaj se mi je to zgodilo?« Ljudje iščejo vzroke, iščejo krivca, pravega razloga pa ne najdejo. Le zakaj so morali biti vsi ti ljudje iz osemintridesetih avtomobilov prav takrat na cesti, ko je prišlo do tega strašnega trka? Zakaj so morali nekateri celo umreti in drugi živeti s hudimi posledicami? Kdo si upa reči, zakaj?
Verjetno bomo ljudje v...