Zavedam se, da se mnogo ljudi »išče«, ko odrašča. Še posebno v najstniških letih si mladi postavljamo vrednote po nekem vrstem redu pomembnosti. Mnogokrat je to težko, saj v tem iskanju delamo napake in večkrat zgrešimo nam začrtano pot.

Pa vendar se od kristjanov pričakuje, da bomo na prvo mesto postavili Boga, Cerkev in vero, saj bi morale biti za nas to glavne vrednote. V teoriji res, pa je tako tudi v praksi? Zakaj smo v večini primerov torej tiho, ko napadajo Cerkev z vseh strani? Zakaj je tako težko povedati, da smo verni, da je za nas vrhunec tedna nedeljska maša in kakšne so naše vrednote, pa čeprav so tako drugačne kot vednote ostalega sveta?

Odgovori se ponujajo sami od sebe. Svet, v katerem mladi (in vsi drugi) živimo, je tako drugačen od bistva krščanstva. S tem se srečujemo vedno, v pogovoru z drugimi ljudmi, v šoli, v prostem času, sam še posebno na verjetno najbolj l...