»Obsojen na smrt je po poti od Hotize do Mure davnega 16. marca 1945 hodil duhovnik Danijel Halas. Izdan ljudem brez imena in obraza, da ga ustrelijo in vržejo v Muro. Razlog za obsodbo: preveč ljudski, preveč uspešen, preveč božji. Nadenj so poslali peklenske sile, da bi ga premagale. Pa ga niso premagale. Iz njega so naredile mučenca. Na koncu te poti se je Danijel Halas dotaknil Boga. Tukaj so se mu odprla vrata k Bogu,« je pri zadnji postaji Halasovega križevega pota na Hotizi dejal škof dr. Peter Štumpf. S temi besedami je povzel prepričanje ne le več kot dvatisočglave množice, ki je zbrano molila, in več kot dve uri vztrajno postajo za postajo hodila po zadnji poti Danijela Halasa, temveč velike večine vernikov z obeh strani Mure, ki so vsak mesec ob datumu njegove smrti prihajali na romanja v Veliko Polano, da je nekdanji polanski župnik mučenec in pri Bogu že prosi za rojake.

»Zaradi tega prepričanja, ki nam ga daje v...