Preselimo se v čas mladosti naših babic in dedkov. Ali so vam kdaj pripovedovali o birmanskih skupinah, animatorjih, mladinskih srečanjih? Ne, seveda ne. Mogoče so vam samo kdaj omenili, da je župnik sam bral berila, sam učil verouk in sam popravljal streho. Drugi vatikanski koncil je te stvari precej spremenil. Duhovnikom je ponudil pomoč: kar ni bilo nujno duhovnikovo poslanstvo, so začeli prevzemati cerkveni sodelavci. Danes laiški kateheti in katehistinje poučujejo verouk, animatorji se ukvarjajo z birmanci in otroki na oratoriju, mladinsko skupino vodi starejši študent, če župnik mladini zaupa, pa lahko ta sama prevzame tudi organizacijo duhovnih vaj.

Pot do takega sodelovanja med duhovniki in laiki je dolga in trnjeva. Ni lahko izpustiti iz rok nečesa, za kar veš, da bo drugi naredil po svoje, in ni lahko prevzeti nečesa, za kar si navsezadnje odgovoren samo ti. Odvisna je od dobre volje obeh strani: duhovnikov, ki laikom zaupajo, in laikov,...