Gemi so starši kmalu umrli, tako da je morala že zgodaj kljub boleznim in šibkosti skrbeti za brate in sestre. Občudovanja vredna pobožnost jo je spremljala že od zgodnjega otroštva, tudi duševno je zgodaj dozorela in razvila junaške kreposti, zlasti jo je privlačilo premišljevanje Kristusovega trpljenja. Kljub temu da je bila tudi sama vse življenje v obilni meri deležna trpljenja, je prosila Jezusa, da bi smela telesno občutiti tudi bolečine njegovega trpljenja. Bila je uslišana in 8. junija 1899 je prvič začutila, kako je puščica prebodla njeni roki, nogi in stran. Rane so bile vidne in krvaveče, prenehale pa so, ko ji je spovednik naročil, naj jih več ne sprejema. Ta dogajanja, njena videnja in zamaknjenja so popisana in trdno izpričana, prav tako tudi njene molitve in prošnje za različne priložnosti. Prosila je za sprejem v več redov, a je zaradi njene telesne šibkosti niso nikjer sprejeli, dokler ni lahko zasebno naredila redovne obl...