V odnosu do posta se zdi, da vlada prava zmeda. Nekateri se postijo zaradi pomanjkanja, drugi zaradi preobilja. Kaj se v našem okolju dogaja s postom?

Trditev, da smo v Evropi v veliki meri izgubili smisel za post oziroma odpovedovanje, se zdi popolnoma zgrešena. Nenehno namreč srečujemo ljudi, ki se odpovedujejo ne le uživanju mesa, marveč tudi mnogim drugim jedem in stvarem. Neprestano slišimo, čemu vsemu se morajo odpovedati športniki, če hočejo postati vrhunski. Žal se morajo nekateri zaradi pomanjkanja »prisilno postiti«, spet drugi pa drago plačujejo za pomoč pri nekakšnem zdravilnem stradanju oziroma postu. Odnos do posta se zdi res prava zmeda. Še toliko bolj, če pomislimo, da se v kakšni (delavski, šolski) menzi ali restavraciji čudijo, če kristjani prosijo, naj upoštevajo postne dneve, če pa postno držo zahtevajo muslimani, se zdi to sprejemljivo. Kaj se torej v našem okolju dogaja s postom? Koliko ljudi se sploh posti? Kdaj je post ali odpovedovanje sploh smiseln...