Kadarkoli je Lojze pri branju blagrov slišal te besede, se je zdrznil – kot da bo naletel na nekaj nesprejemljivega, na nekaj, česar on ne more doseči, niti želeti.

Ni hotel biti ubog, Bog ne daj, da bi se to zgodilo! Vse življenje je trdo delal, da se je povzpel po lestvici materialnih dobrin, prigaral si je hišo, pa avto, pa tisto brunarico na planini in njegov ženi in hčeri ni nikoli nič manjkalo. Uspelo mu je, da je poskrbel za udobno življenje svoje družine. Res je domov prihajal šele pod večer, utrujen in marsikdaj siten, ampak manjkalo jim ni pa nikoli nič. Če človek pridno dela, si lahko tudi kaj privošči, svet je pisan in ponudbe neskončno – in vse pomaga človeku, da začne sanjati, kaj bi si še želel imeti, privoščiti, užiti, izkusiti …



Če bi Lojzeta kdo vprašal, bi odgovoril, da ni razvajen, kje pa! Res si včasih kaj dobrega in lepega privošči, ampak to je vendar normalno. Ja, če bi ga kdo vpra...