Zelo sem si zapomnila misel, ki sem jo slišala pred mnogimi leti: »Reči moraš ‘av’, če hočeš, da vem, kako te boli.« V najrazličnejših trenutkih se izkaže resničnost te misli.

Starejši zakonski par je postajal vedno bolj nebogljen. Potem ko si je gospa zlomila kolk, pa sta potrebovala še več pomoči za vsakdanje življenje. Nikoli pa nista otrokom in vnukom jasno povedala, kaj jima je najteže in kakšno pomoč potrebujeta. Vedno sta samo tožila: »Strašno je biti star, nihče naju ne razume, nihče nama ne zna prav pomagati.« Tako je šlo naprej mesece in mesece, nezadovoljni so bili oboji, stara zakonca in prav tako svojci.

Podobno je bilo z gospodom, ki je nepokreten ležal v domu za stare. Vem, da se kaj podobnega zgodi včasih lahko tudi kje v bolnišnici. Popoldne mu je nekdo prinesel malico, zvečer večerjo. Nazadnje je prišla tretja oseba, pobrala nedotaknjeno malico in večerjo, mimogrede še pripomnila, zakaj ni nič pojedel, in potem odšla. Res je kaj takega nedopustno...