Naš svet je že nekaj časa v kaotičnem spektaklu cinizma, ki ga kratkovidni oblastniki sprevrženo spočenjajo sebi v užitek, večinska občila pa obračajo v zadovoljevanje občinstva. Tako se politika v deliriju vladanja lahko nemoteno posveča utrjevanju svojih položajev in v blišču pompozne estrade razvija privid o uspešnem razvoju. Medtem se pospešeno krhajo temelji in kopnijo viri, ki so omogočili in bodo morali še naprej omogočati ta »naš svet« – naše življenje. Toliko ostreje je zato vsak dan čutiti odsotnost razprav in polemik o tvornem prehodu v prihodnost, vsaj v podobni obliki, kot jih je, kot menijo nekateri, začel predsednik države Janez Drnovšek, ki je zmogel povezovati poznavalce ne glede na nazorsko-strankarsko pripadnost.

V dozorelih okoljih se namreč v času stiske politiki ne gredo lokalnih bitk za svoje vasi; omogočiti morajo, da se ves intelektualni potencial samoobrambno organizira in v soočenju ter polemiki išče in nakazuje najboljše možnosti za njeno premag...