Pred nekaj dnevi sva bila z možem skupaj z našima dveinpolletnikoma v trgovini. Pravzaprav se je začelo zelo optimistično. Upajoč, da tokrat ne bo prepirov, kot so: »tudi jaz se hočem peljati v istem ali vsaj enakem vozičku kot sestrica«, »sama želim na blagajniški pult zložiti isto embalažo kot moj bratec pred mano«, smo pograbili en voziček. Vanj sva posedla hčerko, ob vozičku pa se je pridno sprehajal sin. Dobro, prva čer je šla mimo. Med skupnim vijuganjem med založenimi policami sva tiho upala, da otroka ne bosta videla in hotela prav vseh čokolad, bonbonov, piškotov, »Hello Kittyjev« na tisoč in en način, smo zelo uspešno prišli skoraj do blagajne. Tedaj pa se hči zagleda v čokoladni jajček. In seže po njem. Razložila sem ji, da jajčka danes ne bomo kupili in naj ga vrne na prodajno polico. Ponavadi to zadostuje. Tokrat pa ni. Pustimo podrobnosti, kako se je nadaljevalo, omenimo pa, da so se vsi v naši bližini najbrž precej oddahnili, ko smo zapustili...