Galapaško otočje so zahodnjaki odkrili (v tem primeru zares odkrili, saj pred njimi po dosedanjih izsledkih tam resnično ni bilo še nikogar oziroma niso našli nikakršnih človeških sledi) leta 1535, ko je vihar zanesel neko špansko ladjo s prave poti. Nesrečna španska galeja ni želela nič drugega kot prepeljatidominikanskega škofa Tomasa de Berlangavo iz Paname v Peru, pri čemer naj ne bi izgubila iz vida južnoameriške obale. A kaj, ko je hud vihar ponesel ladjo preko morja na zahod. Ko se je neurje poleglo, so ugotovili, da so pripeljali škofa v pokrajino iz najhujših nočnih mor pomorščakov, med gole čeri, ki so štrlele kvišku kakor v posmeh zaželeni kopnini, med otoke brez varnega pristana, brez sence, brez užitnih sadežev na drevesju ter brez kakršnihkoli človeških prebivalcev. Znašli so se v zavetrju in kaj kmalu jim je zmanjkalo vode ter hrane. Spustili so rešilni čoln s palube in z vesli potegnili ladjo in škofa proč.

<...>