Kot otroke so nas učili, da smo do starejših prijazni, vljudni. Na avtobusu jim odstopimo sedež in pomagamo nesti težke vreče iz trgovine. Ker so že stari in šibki, se zavedajo, da potrebujejo pomoč, zato zanjo tudi sami prosijo in so veseli in hvaležni, ko jim pomagamo.

Stari ljudje so zgled potrpežljivosti in ponižnosti, ko spremljajo novosti, ki jih ne razumejo, in nove navade svojih vnukov, s katerimi se ne strinjajo. Stari ljudje so modri in ne vzrojijo kar tako, saj so že marsikaj doživeli in poznajo vzroke za morebitno slabo voljo. Zato so vredni vsega našega spoštovanja, zaščite in ljubezni.

Navaden dan je. V knjižnici. Dva mlajša moška sedita na sedežih in se (pre)glasno pogovarjata. No, ne bom tečna. Potem vstaneta in nekam gresta. Zavlada ustrezna tišina. Na enega od tistih dveh sedežev sede lepo urejena starejša gospa. Taka, pred katero bi se v romantičnih časih gospodje spoštljivo klanjali in bi ji mladeniči ustrežljiv...