Pot postnega časa naju želi voditi do velikonočnega vstajenja. Cerkev dobro ve, da pred veseljem vstajenja nastopi drama smrti. Tudi za naju ne bo drugače, obeh vidikov med seboj ne moreva ločevati. Le srce ima s tem težave. Ker dogodke doživljava postopno in ločeno, še nisva sposobna dojeti celotne stvarnosti.

Preden se potopiva v velikonočno trpljenje, naju bogoslužje potolaži z vizijo spremenjenja ali »preobrazbe«. Vabi naju in poskuša učiti, da bova v izmučenem in krvavem Jezusovem obličju sposobna prepoznati obličje vstalega Gospoda. To ni mogoče, boš rekel, saj so bili vendar apostoli vsaj nekaj let ves čas z Jezusom, pa so bili v trenutku bolečine in smrti popolnoma zmedeni in izgubljeni. Strinjam se s teboj. Če so imeli že apostoli take težave, jih bova imela tudi midva, ki z Jezusom nisva vsak dan iz obličja v obličje.

Izgubljenost in zmeda sta posledica najinih grehov in sebičnosti, ki se jim prepustiva. A Jezus se ne da odgnati. Njegov sijaj naju pr...