Znanec me je vprašal, zakaj v katoliški Cerkvi ne posvetimo več pozornosti ljudem, ki iščejo. Ali je to res, in če je, zakaj ne? Smo preveč zaposleni s seboj, zagledani vase, zaskrbljeni za svoje institucionalno preživetje ali podobno? In koga mislimo s Cerkvijo: papeža, škofe, duhovnike? Ali tudi poslovanje Cerkve, njeno materialno plat, ki je bila vedno in je še problem? O tem kritično govori tudi Jezus in to potrjuje zgodba mariborske nadškofije. Bodo škofje izpolnili obljubo in kaznovali odgovorne? So Cerkev tudi laiki, ki jih kleriki praviloma slabo razumemo v njihovih ujetostih in stiskah globalnega sveta? Vsi smo Cerkev, a očitno vsakdo to razume po svoje. Stavek cerkvenega dostojanstvenika, da moramo »ljubiti Cerkev, evangelij in Kristusa«, bi se bolj prav glasil: Ljubiti Kristusa. Iz tega sledi vse ostalo. In ker nihče ni Cerkev sam, se sprašujem, ali in koliko imamo v Cerkvi posluh drug za drugega in za dialog. Zato se rado razume ‘ljubiti Cerkev’ nekritično sprejemati vse...