Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post?

»Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!« se je na pepelnično sredo svoj čas slišalo po naših cerkvah. Nekje glasno, ostro, skoraj kot grožnja, drugje spet tiho, milo, skoraj kot prošnja, kot prigovarjanje; odvisno pač, ali je duhovnik pepel, ki ga je sipal na čela, šel iskat v Sódomo in Gomóro (1 Mz 19,24) ali pa na obalo Genezareškega jezera (Jn 21, 9). Kajti včasih »Bog veličastva grmi«, kot pravi Psalm 29, in »glas Gospodov lomi cedre in siplje ognjene plamene«, včasih pa kljub viharjem in potresom le »rahlo šepeta«, kot Eliju na Horebu (1 Kr 18,12).

»Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!« so besede, ki sežejo do srca. Ali v srce. Besede, ki me vedno odnesejo na tisti čudni rob, kjer se srečujeta minljivost in večnost. Kjer Bog položi svojo majhno...