Pod vplivom in vodstvom svojega strica Anzelma starejšega se je Anzelm navdušil za reformno gibanje za prenovo verskega življenja, ki je izšlo iz benediktinskega samostana v Clunyju. Imenovan je bil za škofa škofije Lucca, ker pa ni želel cesarju plačati »takse« in si tako kupiti službe, ga je papež Gregor VII. vzel k sebi v Rim, ga tam posvetil za škofa in ga imel za svojega svetovalca v pravnih zadevah. Po njegovem naročilu je Anzelm spisal obsežno zbirko cerkvenega prava. Ko so se razmere uredile, se je vrnil v svojo škofijo in jo reformiral v duhu Clunyja. Ljudstvo in duhovniki so ga imeli radi, kanoniki in višji kler pa so se mu zaradi reform uprli in dosegli, da je moral zapustiti škofijski sedež. Papež ga je imenoval za svojega vikarja v Toskani in Anzelm se je kot duhovni svetovalec mogočne grofice Matilde naselil v Mantovi. Papež Gregor VII. ga je želel za svojega naslednika, on pa se je zavzemal, da je to postal Viktor III., opat na Monte Cassinu.