Francoski starši so na škofijsko romanje v Lurd konec šestdesetih let želeli vzeti tudi svoja dva prizadeta otroka, a so ju organizatorji zavrnili, češ da bodo za skupino moteči. Družina je na romanje
odšla v lastni organizaciji, a glej, tudi v Lurdu so naleteli na ovire: edini hotel, ki bi jih maral sprejeti, jim je postavil pogoj, da otrokom nesejo hrano v sobo, saj bi v jedilnici otroka s svojo drugačnostjo motila druge goste. Izkušnja je bila za starše tako boleča, da sta se po prihodu domov povezala z Jean Vanierjem in Marie Helene Mathieu – oba sta svet oseb z motnjo v duševnem razvoju že poznala – in začeli so pripravljati svetovno romanje, naslovili so ga Vera in luč. Po treh letih priprav je v postnem času leta 1971 v Lurd romalo dvanajst tisoč »lučkarjev« – duševno prizadetih, njihovih staršev in spremljevalcev. Romanje štejemo za začetek gibanja Vera in luč, ki je danes razširjeno v 80 državah po vsem svetu; 35 skupin, v vsaki je od trideset do petdeset duševno prizad...