Sofronijeva velika zasluga je, da se je v njegovem času, po velikih naporih in nasprotovanjih, končala več kot tristoletna verska razprava – in mnoge herezije, ki so se ob tem pojavile – o učlovečenem Bogu. Prav zato je tudi sprejel izvolitev za jeruzalemskega patriarha, saj je v tem videl božji klic, da bo laže delal za obrambo čiste verske resnice. Že v prvem letu njegove službe pa so v Palestino začeli vdirati muslimanski Arabci, zasedli najprej Betlehem, nato pa sčasoma obkolili Jeruzalem. Mesto se je moralo vdati, Sofronij pa je to prenesel s svetniškim dostojanstvom, tako da so ga spoštovali in občudovali celo Arabci. Kalif Omar je osebno prišel v Jeruzalem, da se je z njim dogovoril o predaji in pravicah kristjanov. Na njegovo prošnjo je kalif kristjanom dovolil živeti po svoji veri in opravljati pobožnosti po cerkvah. Pravijo pa, da je Sofronija vendarle tako zelo prizadela oskrunitev svetih krajev in gradnja mošeje na tempeljskem prostoru, da je kmalu od žalosti umrl.
...