Starši so me vzgajali grobo, saj so bili prepričani, da bo laže, če me na življenje pripravijo s »trdo roko«. Počutil sem se nezaželenega in nesposobnega zaradi stalnih očetovih besed: »Ti si nihče!« V šoli sem bil nadarjen otrok, a so se sošolci do mene obnašali tako kot doma starši. Tudi učitelji so se norčevali iz mene, me celo poniževali pred drugimi. Nisem razumel, kaj se dogaja. Vedel sem samo, da je nekaj hudo narobe. Leta so minevala. Tepež, zmerjanje, prezir in neupravičene kazni so se vrstile, jaz pa sem odraščal in se nekako »prebil« skozi grozo osnovne šole. Začel sem se namreč ukvarjati z borilnimi veščinami, s tem pa je v meni namesto samozavesti začela rasti jeza. To sem tudi pokazal svojim sošolcem v samoobrambi. A v meni se je nabirala bolečina in čeprav sem bil nadarjen, sem se komaj prebijal skozi nekatere predmete.

Na srednji šoli se je začela nova zgodba, saj me tam ljudje niso poniževali. Borilne veščine so b...