Bili so informativni dnevi in govorili so o poklicih.

»Meni se ne zdi nič težko, vedeti moraš, kaj hočeš,« je rekla Mojca.
»Ni tako preprosto,« je rekel Aleš. »Marsikaj je kot sanje.«
»In zakaj bi bilo to težko?« se je začudila Mojca.
»Poglej: jaz bi bil rad astronavt. Rad bi letel nad Zemljo in gledal dol in videl Mars od blizu in morda stopil na Luno in …«
»Od vedno sanja o teh svojih vesoljskih sanjah,« je pokimal Alešev prijatelj.
»Ojoj! Pa so res sanje! Med vsemi ljudmi na svetu je astronavtov komaj nekaj, pa še ti so vse življenje samo na zemlji!« je vzkliknil Peter.
»Pa to še niti ni najhujše! Pomisli, da bi mu res uspelo! To bi bilo šele grozno, ko bi odšel v tisti ozki kabini stran od tu!« je vzkliknila Mojca.
»Kaj, če bi se kaj pokvarilo in bi recimo krožil okoli Zemlje brez vrnitve, za vedno?«
»Govoriš kot teta Slavi, ki pravi, da so nekateri odšli v mesto in se tam vrtijo v krogu in...