Jezus z današnjim evangelijem sklene svoj govor na gori ter pokaže njegov pomen za tvojo in mojo človeško usodo. To, kar nama Jezus pove, ima Božjo avtoriteto in ni prazno besedičenje. To, kar pravi, tudi uresničuje. Kar govori nama, živi sam vsak hip. Če mu zaupava, bova vedno znova zajemala iz njegove ljubezni ali Svetega Duha tudi midva. Če njegove besede poslušava in jih poskušava uresničevati, gradiva svoje življenje na trdni skali, ki je Bog sam. Če pa njegove besede ne poslušava, gradiva življenje na živem pesku omejenosti lastnega dojemanja in krhkosti, strahu in nesmiselnosti.

Jezus nama v spodbudo pove dve prispodobi o poslednji sodbi. V prvi naju vabi, naj se ozreva na svoje življenje v luči cilja, ki je srečanje z Bogom. Midva, ves svet in vsa zgodovina smo ustvarjeni za dan srečanja z Bogom.

V drugi prispodobi naju Jezus vabi, da se s poti ozreva proti cilju. Sodbo si piševa s tem, na čemer gradiva svoje življenje: na smislu ali nesmislu, na odrešenju...